Upanje

Tomić bralca postavi na dalmatinski otok pod okriljem svete Marjete, h kateri se je v svojem zadnjem upanju po naraščaju zatekel par iz Avstrije. Skoraj hkrati je v zaliv Piška naplavilo mladega sirskega begunca. Na bogati jahti, ki je že nekaj mesecev zasidrana v vaškem pristanišču, se s svojo mlado ljubico skriva hrvaški podjetnik, ki je tik pred bankrotom. Ko se njihove zgodbe premešajo z zgodbami domačinov – otoškega policaja, ki v prostem času peče čevapčiče in zaporniške celice oddaja turistom, filozofom, ki je tudi kapelnik otoške godbe in rad teka za turistkami, župnikom, ki mu je spanje pomembnejše od bogoslužja, in drugimi simpatično prikazanimi liki – dobimo Tomićevo značilno humorno zgodbo. A čeprav jih prikaže s humorjem, se Tomić ne loteva lahkotnih tem. V tem kratkem delu pred bralca postavi celo paleto aktualnih družbenih in osebnih problemov – od neplodnosti in nezvestobe do begunske krize in težav marginaliziranih skupin.