Po nebu tečejo reke

Turška avtorica Elif Shafak, večkrat nagrajena in nominirana za najbolj eminentne knjižne nagrade, se vrača z brezsramno neizprosnim in silovitim romanom Po nebu tečejo reke. Bralci, ki poznajo to izjemno avtorico, se zagotovo še dobro spominjajo njenega prejšnjega romana Otok pogrešanih dreves, presunljivo zgodbo o ljubezni, vojni, izgubi skozi bolečo zgodovino Cipra … povedano skozi perspektivo figovega drevesa. Tokrat se zgodba začne 630 pr. n. št., ko v Ninivah, perzijskem mestu ob reki Tigris, dežna kaplja pristane v laseh kralja Asurbanipala. Tu se začne transcendentna pot vode, ki skozi več tisočletij poveže dve mogočni zgodovinski reki in tri življenja. Ta ista kaplja se namreč nato leta 1840 pojavi kot snežinka, ki pade v usta novorojenčka Arthurja ob reki Temzi v Londonu, leta 2014 dopolni stekleničko, prinešeno iz doline Lališ za jazidsko dekle Narin, in se nato leta 2018 spremeni v solzo na bivalnem čolnu v Londonu, kjer prebiva hidrologinja Zaleekhah. Pot vode, Ep o Gilgamešu in kruta usoda Jazidov povezujejo tri življenja povsem različnih ljudi, ki pa so jim skupne težke izgube, krivice, zatiranja, zaljubljenosti, življenje ob reki, ljubezen do vode in neutrudno iskanje poti do sreče, ki se žal za večino od njih konča prezgodaj in tragično … Elif Shafak ponovno dokazuje, da je ena največjih sodobnih avtoric, ki s svojim pretanjenim občutkom za humanost in pravičnost ter sposobnostjo vpletanja zgodovine v svoje izjemne zgodbe, v svojih romanih bralce nenehno opominja na krivice in spodbuja k pravičnejšemu ravnanju.