Spomin na drevo

Iz prvoosebne pripovedi  dečka Jana spoznamo zgodbo njegove razširjene  družine, ki jo tvorijo Janova družina, ki živi v Barceloni in dedek ter babica, ki živita v hišici  na podeželju. Pri dedku in babici je Janova družina pogosto na obisku, pri njiju pa preživljajo tudi poletne počitnice. Nekega dne pa se dedek in babica priselita k njim v Barcelono. Jan se tega zelo razveseli, hkrati pa ga prevevajo občutki, da je nekaj narobe. Nekega dne dedek izreče: »Najprej bo šel spomin.« Takrat si Jan zaželi, da bi bil gluh, da ne bi slišal dedkovih besed, opaža pa, da se dedek spreminja, da pozablja, da ne dokonča stavkov. Avtorica občuteno opisuje Janovo doživljanje dedkove bolezni, njune pogovore, skupne spomine, pot iz šole, spomine na drevo … Katalonska avtorica pred nami razgrne čudovito zgodbo o človeški vezeh, o drobnih stvareh, ki tkejo življenje in ga bogatijo. Prelepo zgodbo o ljubezni in srčnosti, a tudi o zavedanju minljivosti človeška življenja in o usodni bolezni demenci.  Knjiga je bila prevedena v 18 jezikov.