Nevidni

Ne morem se dovolj načuditi, kako Založbi Zala uspeva vedno znova najti slikanice, ki spadajo med tiste bisere, slikanice, ki ti dajo tisto več, ki veliko dajo tako otrokom kot odraslim. Taka je tudi najnovejša slikanica že dobro znanega avtorja Toma Percivala, ki svoje slikanice tudi ilustrira, in to osupljivo ilustrira. Zgodba govori o revščini in se delno nanaša tudi na avtorjevo revno otroštvo. Glavna junakinja slikanice Izabela živi v simpatični hiški v družini, kjer sicer primanjkuje denarja za kurjavo in se marsikaj, je pa dovolj ljubezni. Zal jih razmere prisilijo, da se morajo preseliti na drug konec mesta v stanovanje v revni soteski, kar zamori tudi sicer vedro Izabelo. Z upadanjem vedrosti se počuti vedno bolj nevidno in nepomembno znotraj potrošniške družbe. Zazdi se ji, da počasi izginja, vendar pa ob tem začne opažati tudi druge »nevidne« ljudi, zato se odloči, da hoče nekaj prispevati, da temu ne bo tako. Začne pomagati, kjerkoli lahko, kar k podobnim dejanjem spodbudi tudi druge. Povežejo se, začnejo barvati sotesko in jo delati bolj prijazno, kar osmisli njihova življenja in zaradi česar se ponovno počutijo vse bolj vidne ...