Mi, otroci s postaje Zoo

Kultna klasika o vrtincu trdih drog zahodnega Berlina sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem se je znašlo in tudi za vedno izgubilo mnogo takratnih najstnikov. Med njimi je bila tudi Christiane Vera Felscherinow, bolj znana kot Christiane F., ki je v pravem trenutku izpovedala svojo tragično zgodbo, polno neuspešnih poskusov osvoboditve od heroina, da je ta zgodba v obliki knjige opozorila takratno in kasnejše družbe na trdovratnost zasvojenosti s trdimi drogami in verjetno vendarle pomagala rešiti vsaj kakšnega izmed teh najstnikov. Christianina izpoved je tako iskrena in pristna, da bralca takoj potegne v berlinsko drogeraško sceno, ki se je pretežno odvijala na podzemni železniški postaje ZOO nasproti berlinskega živalskega vrta. Christiane se je z drogami srečala že pri 12-ih, hitro prešla s hašiša in LSD-ja na heroin ter nato hitro s snifanja in kajenja heroina na vbrizgavanje. Ker jo je to hitro privedlo do hude telesne odvisnosti, zaradi česar je potrebovala vsak dan velike vsote denarja, se je drogi neizogibno pridružila še prostitucija in občasno kraje. Večkratni poskusi odvajanja so se vedno znova klavrno končali in tudi v odraslosti se je Christiane kljub materinstvu občasno še vračala v odvisnost, o čemer lahko beremo v njeni leta 2014 v slovenščini izdani knjigi Jaz, Christiane F, kljub vsemu življenje. Mi, otroci s postaje Zoo je vsekakor knjiga, ki s svojim prepričljivim opisom življenja, v katerega te heroin pahne, odvrača od heroina in je zato tudi 40 let po izidu še vedno zelo priporočljivo branje za bralce vseh starosti.