Nevidna ženska in druge zgodbe

Slavenka Drakulić je ena najbolj prevajanih in plodovitih hrvaških avtoric ter zelo priljubljena med bralci. Nevidna ženska in druge zgodbe je njena deseta v slovenščino prevedena knjiga. V knjigi je zbranih šestnajst zgodb, katerih rdeča nit je staranje in pahljača stanj in občutij, ki protagoniste na tej poti doleti. Drakulićeva vsakdanje dogodke protagonistov zapiše kruto realistično. Ženska z leti postane nevidna (prosojna, neopažena) in ravno ženske, ki so bile zelo lepe, staranje doživljajo veliko bolj dramatično, saj doživijo šok, ko se moški več ne ozirajo za njimi, ko se ne prepoznajo v lastnem odsevu. Pisateljica v eni od zgodb piše o tem, kako travmatična je za moške  izguba poklicne identitete, pa v drugi o tem, ko v človekovo ospredje stopi bolezen, ko se stopnjuje pešanje spomina ter nastopi demenca, o osamljenosti, sramu, izgubi samostojnosti ter nemoči starega človeka. Drakulićeva piše o stvareh, o katerih se v naši družbi ne govori, saj nam vlada ideologija večne mladosti. Snov za zgodbe je črpala iz lastnih opažanj, saj kot pravi tudi sama ni več mlada ter iz zgodb, ki so ji jih pripovedovali drugi.