Moja Amerika: 1928 – 1938

Najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj se v nazadnje prevedenem delu posveča povečani tendenci deljenja ameriške družbe na »prvorazredne Američane« in »drugorazredne priseljence«. Sam se je namreč že v zgodnji mladosti preselil čez lužo ter na lastni koži izkusil poskuse prisilne izselitve. Tedaj je namreč vse bolj naraščalo mnenje, da se bo depresija v Združenih državah Amerike končala le in samo z deportacijo vseh priseljencev. Seveda pa položaj ni bil črno-bel. Kaj to pomeni za družine priseljencev? Kaj pa za njihove potomce? Kot piše Adamič, bi se s tovrstno prisilno izselitvijo razbile ne le številne družine, marveč tudi sama ameriška družba, ki je kot ena najbolj razgibanih družb na svetu že pred več kot 100 leti predstavljala pristen talilni lonec. Sam avtor je, denimo, ko je bival v Kaliforniji v San Pedru, izkusil moč povezane skupnosti. Živel je namreč v močno razširjeni in tesno povezani hrvaški skupnosti. v domovini si je nakopal tudi nekaj sovražnikov, saj je odkrito podpiral obe deželi, tako svojo rodno zemljo kot tudi obljubljeno deželo, kamor se je odselil, ko je dopolnil 15 let. Kako je to edinstveno povezavo izkoristil za delovanje v dobro obeh družb, pa si preberite v izbranem delu.