Men without women

Murakamijeve najnovejše kratke zgodbe nam postrežejo s klasičnim murakamijevskim stilom. Gre za minimalistično in pogosto tragikomično popisovanje življenjskih zgodb moških, ki so iz različnih razlogov ženske izgubili, po njih (zaman) hrepenijo, jih nepričakovano najdejo ter spet izgubijo in podobno. Ob tem se zdi, da se avtor ne trudi, da bi nam like približal do te mere, da bi se želeli z njimi identificirati, bralca bolj preveva občutek, kot da gre za nekakšno ekshibicijo nenavadnih likov z nenavadnimi zgodbami, ki so pred nami na ogled. Vsekakor je tudi najnovejše delo tega sedaj že tradicionalno skoraj nobelovskega avtorja obvezno branje za sledilce njegovega nenadkriljivega opusa.