500 let od prve omembe cerkve Marijinega vnebovzetja na Goričici

V Knjižnici Domžale namenjamo posebno pozornost spoznavanju preteklosti ožjega okolja – zbiranju, raziskovanju in ohranjanju kulturne ter zgodovinske dediščine. S članki, digitalnimi zgodbami in skrbno urejeno domoznansko zbirko ohranjamo spomin na kraje, ljudi in dogodke, ki so zaznamovali našo skupnost.

Tokrat smo pripravili prispevek ob 500-letnici prve pisne omembe cerkve Marijinega vnebovzetja na Goričici, ene najpomembnejših kulturnozgodovinskih znamenitosti našega prostora.

► fotografija cerkve na Goričici konec 19. stoletja (razglednico hrani Knjižnica Domžale)

Goričico je že Valvasor opisal kot ljubko vzpetino sredi polj in ravnin, ki naj bi jo po ljudskem izročilu naplavila velika povodenj. V pisnih virih je stara cerkev Matere Božje na Goričici prvič omenjena leta 1526, ko je morala zaradi bojev proti Turkom dati tri kelihe, kar nakazuje, da je bila med bolj premožnimi v okolici. V tistih časih je bilo okoli cerkve sezidano pravokotno obzidje s štirimi obrambnimi stolpi, okoli tabora pa še okroglo obrambno obzidje s premerom 60 metrov in obrambnim jarkom na zunanji strani. Od štirih obrambnih stolpov so trije stali na vogalih obzidja in eden na sredini, kjer je bil tudi vhod. Stolpa ob zvoniku sta bila okrogla, v enem od njiju je bilo stanovanje za duhovnike, tretji stolp je imel obliko nepravilnega peterokotnika, vhodni stolp pa je imel kvadratni tloris. V pritličju so bile line za streljanje s topovi, vrata v tabor so se odpirala in zapirala od znotraj z močnimi verigami, čez jarek je bil zgrajen lesen most. S celotno takratno podobo se tabor na Goričici uvršča v kategorijo najpravilnejšega taborskega kompleksa za obrambo pred Turki pri nas.

► turški tabor na Goričici (avtor podobe: Josip Sršen)

Leta 1892, ko so na Goričici podirali južni obrambni stolp, so našli kamen z vklesano letnico 1532, iz česar lahko sklepamo, da je bila takrat cerkev zidana ali vsaj utrjena. Po vsej verjetnosti je bila zidana že pred letom 1396, ko so Turki prvič prišli na Kranjsko. V tistih strašnih časih turških vpadov v našo deželo, trajajočih preko 200 let, ki so se vsako leto redno ponavljali, nekatera leta celo po večkrat, domačini niso imeli miru, da bi zidali nove cerkve, ampak so morali utrjevati in za obrambo pripravljati že obstoječe.

Današnja cerkev Marijinega vnebovzetja je zgrajena na ostankih stare gotske cerkve. Zaradi vse večjega števila ljudi na tem območju so leta 1892 v občinskem odboru sklenili, da se stara cerkev dogradi in podaljša, pri čemer so ohranili srednjeveški zvonik in stranska zidova ladje. Orgle je leta 1928 izdelal Franc Jenko iz Šentvida pri Ljubljani in istega leta je načrte za orgelsko omaro pripravil Ivan Vurnik.

Leta 1951 je župnik Matija Tomc pri Plečniku naročil načrte za obnovo cerkve in povečanje pevskega kora, ki ga je nato v celoti zrisal Plečnikov učenec in asistent Anton Bitenc. Po besedah Marjana Smolnikarja je bil kor v celoti izdelan iz tri leta starega hrasta iz Slavonije. Zanimivo je tudi to, da so vzdržljivost kora preverili tako, da so po postavitvi nanj poslali sto domačinov, konstrukcija je vzdržala in tako naj bi bil tehnični pregled opravljen.

Duhovniki so svojo službo na Goričici opravljali od leta 1776. Takrat je spadala pod mengeško župnijo, zato so maševali le enkrat na dan, ostale verske obrede pa so za prebivalce domžalske občine opravljali v Mengšu. Vikariat je bil ustanovljen leta 1801. Taborsko obzidje so konec 19. stoletja podrli, ko so povečali cerkev in dogradili pokopališče, Domžale pa so po skoraj stoletnih prizadevanjih postale samostojna fara leta 1908.

► cerkev Marijinega vnebovzetja s kapelico na desni (razglednico hrani Knjižnica Domžale)

Knjižnica Domžale vas vabi k prebiranju domoznanskih tem in odkrivanju zgodb iz naše lokalne preteklosti. Če doma hranite stare fotografije, razglednice, dokumente ali drugo gradivo, povezano z zgodovino Domžal in okoliških krajev, vas prijazno vabimo, da stopite v stik z nami. Morda se prav v vašem družinskem arhivu skriva še neodkrita zgodba, ki si zasluži, da jo ohranimo tudi za prihodnje rodove. Zbirko nenehno dopolnjujemo z novimi vsebinami, fotografijami, razglednicami, dokumenti in drugim dragocenim gradivom, ki ga predstavljamo tudi na naši spletni strani. Pišite nam na domoznanstvo@dom.sik.si ali nas obiščite v Knjižnici Domžale. Veseli bomo vsakega prispevka, ki bo pomagal še bolje spoznati našo lokalno preteklost.

► avtorica članka: Lea Rems, Knjižnica Domžale

Literatura in viri:

• Avguštin M. 2010, Plečnik na Domžalskem in Kamniškem. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije (212).- Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
• Bernik F. 2020, Zgodovina fare Domžale.- Kulturni dom Franca Bernika Domžale (Originalno delo objavljeno 1923)
• Bernik F. 2021, Zgodovina fare Domžale.- Kulturni dom Franca Bernika Domžale (Originalno delo objavljeno 1925/1948)
• Roškar S. 2019, Mesto Domžale: sprehod skozi prostor in čas.- Domžale: občina Domžale, služba za turizem
• Stražar S. 1999, Domžale, mesto pod Goričico.- Škocjan pri Domžalah: odbor pri Kulturnem društvu Miran Jarc