Naši domoznanci: Peter Loboda

Osebnosti naših krajev

Rojen: 26. junij 1894

Umrl: 29. februar 1952

Poklic in delovanje: kipar

Peter Loboda je začel svojo življenjsko pot 26. julija 1894 v Zgornjih Domžalah, na današnji Sejmiški ulici. Že kot otrok je imel veselje do rezbarjenja in modeliranja, postal je vajenec pri rezbarju, ki ga je učil rezbarjenja figuric za jaslice, ornamentike, nabožne motive. Leta 1912 je opravil pomočniški izpit pri mojstru Weiblu v Kamniku.

Že mlad je odšel v svet, da bi lahko nadaljeval študij in se izpopolnjeval v svoji umetnosti. Najprej je bilo to v Ljubljani, v podobarsko-rezbarski delavnici Ivana Pengova. Njegovo šolanje je bilo ob izbruhu prve svetovne vojne 1914 prekinjeno, saj je bil mobiliziran in poslan na fronto. Tam je ostal do konca vojne in bil tudi med borci za Koroško. Šele po tem je 1919 lahko nadaljeval svoje izpopolnjevanje na Obrtni šoli Ljubljana pri kiparju Repiču, temu pa je sledila Akademija upodabljajočih umetnosti v Zagrebu, kjer je končal specializacijo pri kiparju Ivanu Meštroviću (ki je med drugim zasnoval Dom likovnih umetnikov v Zagrebu). Delal je na projektu prvega Indijanca z lokom, sledil je Indijanec s kopjem (1925 in 1927, oboje za Chicago), spomenik Grgurju Ninskemu za Split. Njegove umetnine tisti čas so bile večinoma iz lesa in kamna, a je skozi življenje ustvarjal tudi v glini in bronu, ter medalje iz slonove kosti.

Ob vrnitvi v Domžale (1927) si je, zdaj na poti svobodnega umetnika, uredil atelje v domačem skednju, kasneje v domžalski občinski hiši. Nekatera dela iz tistega časa so Dekle z lotosom (relief v lesu), Materinstvo in slepi domžalski muzikant, Kebrov Janko (patinirani mavec). 1928 je iz belega marmorja upodobil glavo matere in kip matere z otrokom. 1931 se je preselil na Bled, med letoma 1934 in 1938 pa je stanoval v Homcu, rojstnem kraju svojega očeta in tam tudi dokončal večino svojih del v nekdanjem društvenem domu. Tam je nastal kip Kristusa Kralja, ki se danes nahaja na fasadi vzhodne stene domžalske župnijske cerkve. Med njegovimi pred-vojnimi stvaritvami je veliko doprsnih kipov in glav, npr. glava kralja Petra II. ter kipec Petra II. v sokolski uniformi, doprsje kralja Aleksandra za spomenik na Jesenicah, itd. Izdelal je tudi doprsni kip Ivana Cankarja, ki ga je ljubljanska občina 1936 podarila slovenski skupnosti v Clevelandu. Znan je bil kot portretist in je izvedel več javnih naročil spomenikov in nagrobnikov.

1933 se je Loboda v Zagrebu poročil s hrvaško pisateljico Jeleno Zrinsko, 1935 se jima je v Homcu rodila hči Jasna. V času druge svetovne vojne sta se zakonca skupaj vključila v partizansko gibanje in sodelovala pri zbiranju sanitetnega materiala in tiskanju letakov. V Zagrebu sta delovala med letoma 1939 in 1948.

Po vojni se je Loboda vrnil v Ljubljano, kjer je bil imenovan za docenta na novo ustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti. V začetku petdesetih let je v Kranju sodeloval s kiparjem Frančiškom Smerdujem pri kipu Franceta Prešerna v Kranju (končan 1952) in pri kipu Ilegalca v Ljubljani, prav Smerdu pa je po Lobodini prezgodnji smrti 29.  februarja 1952 tudi realiziral njegov osnutek spomenika žrtvam NOB v Domžalah.

O temu velikemu mojstru je leta 1966 kustos Ciril Velepič napisal: “Peter Loboda je bil in bo ostal večni popotnik. Niti šola, niti akademija, niti učitelji, niti svetovni veliki kiparski mojstri mu niso dali tega, po čemer je vse življenje hrepenel. Sam je stopil na svojo pot, sam hodil po njej in tudi našel sam sebe. Našel je človeka, razvil plastični čut, našel je prave vrednote kiparske umetnosti … Njegova umetnost bo ostala, dokler bo človek podoben človeku, ne samo po zunanjem videzu, ampak tudi po svojem duševnem profilu in občutju.”

Peter Loboda odkritij svojih zadnjih dveh kipov ni dočakal. Ob odkritju kipa Prešerna v Kranju so zraven razstavili njegovo posmrtno masko. Njemu na čast se je poimenovalo Likovno društvo Petra Lobode Domžale. Po njem je poimenovana tudi ulica v Domžalah – del njegove poti od doma do ateljeja na domžalski občini, kjer je hodil vsak dan med leti 1928-1930. Pokopan je na ljubljanskih Žalah, na njegovem grobu pa stoji skulptura, ki predstavlja bolečino.

VIRI

• ČOPIČ, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000.
• Likovna skupina Petra Lobode. Ur. Danijel Fugger, Adolf Pen, Tone Ravnikar, Tone Štefanec. Domžale. Delavska univerza Domžale. 1974.
• Odmaknjeni pogled: nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi (1925-1933). Ur. Miha Colner, Goran Milovanovič. Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti. Kostanjevica na Krki. 22.11.2024 – 23.3.2025.
• Marko Čuk. Spominjamo se. Ognjišče. (citirano 24.1.2026) Dostopno na naslovu: https://revija.ognjisce.si/spominjamo-se/284-29-februar
• STRAŽAR, Stane. Kipar Peter Loboda: ob stoletnici znamenitega Domžalčana. V: Slamnik, št. 8/9 (23. IX. 1994), str. 6.
• Tanja Smiljanič. Peter Loboda. (1894-1952). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 24.1.2026) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/peter-loboda/