500 let od prve omembe cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah
Svet z ledinskim imenom Groblje, na katerem stoji baročna cerkev, leži v krajevni skupnosti Jarše-Rodica pri Domžalah. V srednjem veku je bilo to področje del obsežne pražupnije svetega Mihaela v Mengšu, kjer so bili med drugim odkriti slovanski grobovi iz 9. in 10. stoletja.
V tem letu mineva 500 let od prve omembe cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah.
Mohor je bil lektor, Fortunat pa diakon v današnjem Beogradu. Oba sta umrla mučeniške smrti okoli l. 305 med preganjanjem kristjanov za časa Dioklecijana, na slovenskem ozemlju jima je bilo posvečenih sedem župnijskih in petindvajset podružničnih cerkva.
Cerkev v Grobljah je prvič omenjena v listini iz leta 1526, ko je morala za vojno s Turki dati dva renska goldinarja in srebrn kelih, težek 20 cekinov. Groblje pri Mengšu naj bi bile v zvezi s samostanom v Kamniku omenjene že leta 1301, listine v Arhivu Republike Slovenije pa Groblje kot kraj prvič omenjajo 18. novembra leta 1435. Naselje je zraslo ob grobeljskem gradu, ki se omenja od leta 1611 dalje, in cerkvi sv. Mohorja in Fortunata. Janez Vajkard Valvasor je v svoji Topografiji iz leta 1679 ohranil sliko gradu in pravokotne gotske cerkve; Groblje, grad in cerkev pa Valvasor omenja tudi v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689.
► Pogled na župnijsko cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah z vencem Kamniško-Savinjskih Alp (razglednico hrani Knjižnica Domžale).
Cerkev so morda postavili šele okoli leta 1500, ko so ponehali pogosti turški vpadi na Kranjsko, zagotovo pa je že stala leta 1528, ko so Turki ropali v okolici Ljubljane in Mengša. Dokaz, da je cerkev nastala v poznem srednjem veku je odsotnost arhivskih virov pred tem časom. Nato pa jo opisujejo kot preprosto stavbo brez zvonika z ravnim lesenim in poslikanim stropom v ladji in tristrano zaključenim gotskim prezbiterijem. Takšne oblike je bila verjetno tudi v letu 1526, ko so vanjo vstopili popisovalci cerkvenega premoženja na Kranjskem.
Cerkveni objekt, do katerega vodi stoletni lipov drevored, je bil 20. junija 1966 razglašen za Muzej Jelovškove umetnosti. Franc Jelovšek, ki se je rodil v Mengšu leta 1700 in umrl v Ljubljani leta 1764, se uvršča med naše najpomembnejše baročne umetnike. Pisni viri o Jelovškovem slikanju v Grobljah ne obstajajo, poleg tega niso našli njegovega podpisa, a slog njegovega slikanja naj bi bil dovolj zgovoren; pomembna je tudi primerjava njegovega avtoportreta iz grobeljske cerkve z avtoportretom na Sladki gori na Štajerskem, kjer pa se je podpisal. Naslikani letnici za oltarjem in v kupoli ladje – 1759 oz. 1761 – govorita o letih nastanka poslikave. Tako so freske v Grobljah zadnje tako obsežno in datirano delo Franca Jelovška.
Iz napisa je razvidno, da je bila cerkev 9. avgusta 1763 slovesno posvečena. Imela pa je tudi božjepotno poslanstvo, saj se je po letu 1739 na stranskem oltarju začelo čaščenje tirolske kmečke zavetnice, sv. Notburge; povod naj bi bila podoba kmečke svetnice, ki je našla zavetje v tej cerkvi.
Ker je bila cerkev priljubljena med božjepotniki, je postala pretesna, zato so jo povečali. K temu sta pripomogla tudi vse večji ugled in premoženje grofa Lamberga, ki je bil večinski dobrotnik del. Oboje je spodbudilo gradnjo oziroma povečanje stare cerkve. Sedanja oblika in oprema cerkve sta nastali med letoma 1747 in 1763.
Po letu 1763 se notranjost in oprema nista spreminjali vse do leta 1883, ko so zgradili zidan kor.
Leta 1918 so se v Grobljah naselile usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega in za njimi leta 1920 duhovniki misijonske družbe lazaristov, ki so prevzeli skrb za grobeljsko cerkev, tedaj podružnico Župnije Mengeš. Za redne verske obrede so do druge svetovne vojne skrbeli tudi misijonarji. Po drugi svetovni vojni so se misijonarji vrnili in ostali do nacionalizacije misijonišča leta 1948. Zatem do leta 1979 v njej ni bilo svete maše, nato pa so bile do leta 1987 dovoljene le ob nedeljah.
Leta 1987 je Občina Domžale dala cerkev v najem Župniji Jarše za 99 let; tega leta sta bili popravljeni tudi streha in zunanjost. Leta 1996 je s sklepom o denacionalizaciji cerkev dokončno postala last Župnije Jarše.
► Avtorica članka: Lea Rems
Literatura:
Schauber V. in Schindler H. M. 1995, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu.- Ljubljana: Založba Mladinska knjiga
Stražar S. 1988, Ob bregovih Bistrice. Od Rodice do Duplice in Radomlje z okolico.- Radomlje: Krajevna skupnost Radomlje
Šerbelj F. 2008, Baročne Groblje.- Ljubljana: Družina
Spletni viri:
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Pridobljeno 24. 3. 2026 s spletne strani https://www.visitdomzale.si/dozivetja/kulturna-dozivetja/cerkev-sv-mohorja-in-fortunata.
Mohor in Fortunat. Pridobljeno 23. 3. 2026 s spletne strani https://sl.wikipedia.org/wiki/Mohor_in_Fortunat.