Pablo Picasso je nekoč zapisal: »Vse, kar si lahko predstavljamo, je resnično.«

Kako? Preprosto. Vse, popolnoma vse, kar nas obkroža, enostaven vsakodnevni predmet, najsodobnejša tehnološka oprema, vpeta v te in one sisteme,  izjemne umetniške stvaritve, ki jemljejo sapo….., vse je najprej domovalo v glavah! Tam se je porodila misel!

In življenje? Podarjeno nam je v vsej svoji neponovljivi enkratnosti in…čudovito je.

So pa tudi pasti in ovire, ob katere se spotikamo, padamo, vstajamo in se učimo. A ko se zgodi tisto najhujše, česar nočemo, se oziramo okoli sebe in iščemo krivca.

Tudi sama sem nekoč ravnala enako in slepo verjela, da tako pač je. Da je enim dobro, drugim pa usoda nameni gorje. In kar se zgodi, je prav sprejeti in se prepustiti. Naj je cena še tako visoka.

Danes sem drugačna in z vso gorečnostjo srca verjamem, da zavestno spreminjanje misli preobraža duha, telo in celo svet okoli nas.

Če mi življenje na pot postavi skalo, razumem, da me želi naučiti, kako jo preplezati. In če ga bom poskusila pretentati in jo zaobiti, bo naslednjič pred mano deroča reka.

Na svoji poti iskanja odgovorov: “Kdo sem?” “Kaj je moje poslanstvo?” Zakaj se zgodi bolezen?” “Kakšno sled želim pustiti za sabo?”  sem odkrila dr. Joe-a Dispenzo. Njegova osebna izkušnja  je od prvega trenutka moj velik navdih. A brez dvoma najbolj navdihujoče ostaja njegovo učenje, v katerem so sicer izjemno kompleksna znanja s področij nevroznanosti, biologije, epigenetike, kvantne fizike in še česa, spretno razložena na simpatičen, doumljiv način, kar podčrtuje logiko in božansko preprostost moči misli.

Če sem prej nekako obotavljivo razmišljala o tem, kaj pripelje do sprememb telesa, duha in vsega, kar nas obkroža, so me njegova dela, podprta s številnimi znanstvenimi dokazi, oz. meritvami, povsem prevzela in prepričala.

Konec lanskega leta sem se udeležila svoje druge enotedenske delavnice  z dr. Dispenzo.

Nedvomno sem, kot pravi on, stopila v »Reko sprememb«, kajti njegove meditacije so postale del mene, nekaj, kar želiš doživeti; kot tisto jutranjo skodelico kave.

V veselje mi bo svojo lastno izkušnjo podeliti s tistimi, ki jih je njegova literatura navdahnila in čutijo, da je tudi zanje napočil čas.