Naši domoznanci: Tatjana Kokalj
Osebnosti naših krajev
Na kratko se predstavite: kdo ste, od kod prihajate, kako ste začeli s pisanjem?
Sem Tatjana Kokalj, mama, babica, prijateljica, sopotnica, pisateljica, upokojena profesorica razrednega pouka, diplomirana slavistka in pedagoginja, rada delam, doma, na vrtu, za računalnikom, pišem, berem, ustvarjam, se pogovarjam, pomagam, poslušam.
V svojem življenju sem se selila že večkrat. Najzgodnejše otroštvo sem preživela v Moravčah, kjer je bila moja mama učiteljica, oče pa se je tam rodil, nato smo se preselili v Ljubljano, kjer sem končala osnovno šolo, gimnazijo in diplomirala naprej na Filozofski fakulteti in nato še na Pedagoški fakulteti. Tu sem se poročila in rodila Anjo in Mateja. Iz Ljubljane smo se z družino preselili v Dob, kjer sva si z možem zgradila hišo. Iz Doba se z možem pogosto izgubiva med vipavske griče in istrske oljke. Rada potujem po daljnih in bližnjih deželah. Srečna sem v družbi z vnuki Gajo, Nežo, Brinom in Timom, z njimi ustvarjam pravljične svetove in se potepam po naravi. Rada imam svet okoli sebe, pa naj bo sonce ali meglen dan in rada imam ljudi.
Spoznavanje črk me je vodilo v prve zapise, prva knjiga je sledila mnogim objavam v revijah in časopisih, danes je mojih avtorskih del že za več polic, v resnici jih nisem še preštela, a zagotovo jih je toliko, kot ima moja družina prstov na rokah.
Na katero svoje delo ste najbolj ponosni?
Ker veliko delam, sem ponosna na tisto, kar mi dobro uspe. Pa naj bo to roža, ki je zacvetela, torta, ki je zadišala, pulover, ki je spleten ali knjiga, ki je napisana.
Pišete leposlovne knjige in tudi učbenike. Kako vam je delo v šoli pomagalo pri pisanju?
Šolsko okolje, narava, potovanja, pogovori, vse mi je navdih za pisanje. Ker imam rada otroke, jih poslušam, jim pomagam in jih poskušam razumeti. Njihove težave, veselja, skrbi, žalost in sreča so mi bili vedno navdih za pisanje. Med odmori, med poukom, na izletu ... sem si zapisovala njihove prigode. Še vedno jih je dovolj za dolge zgodbe.
Učbeniki so nastajali ob tem, ko sem iskala nove poti za izobraževanje. Po naravi sem radovedna in zato je bila pot k novim pristopom zame vedno iziv in potreba.
Kaj želite, da otroci (in odrasli) pridobijo z branjem vaših knjig?
V mojih knjigah se otroci najdejo, se zagledajo, se poiščejo, knjige so njihov glas, so sporočilo, da je vedno zadaj za oblaki nebo. Vsaka beseda, čeprav trda in boleča, nosi zrno spoznanja, če ji le dobro prisluhnemo. Poskušam jim odpreti oči, da svet vidijo manj siv, kot se mladim pogosto kaže v odraščanju.
Kje in kdaj ustvarjate: ali imate v svojem domu svoj ustvarjalni kotiček s pisalno mizo? Kako je opremljen?
Pišem lahko v vsakem delu dneva in kjerkoli. Ko si zaželim in zaslišim glas, ki me povabi, naj sedem in pišem, to storim. Rada imam lepe reči, prijetno okolje, rada imam stare reči, omare, pisalnik, keramične vaze, knjige, star stol moje babice. Piišem v svoji knjižnici, kjer so police polno naložene, na vrtu, kjer pojejo ptice, v kuninji, kjer se kuha kosilo (in včasih tudi prismodi), pod brajdo, kjer zori grozdje, na morju in pod oblaki.
Kuhaj s pravljico
Vsi poznamo pravljice o Mojci Pokrajculji, hvaležnem medvedu, treh medvedkih ... V slikanici Kuhaj s pravljico ob prebiranju klasičnih pravljic lahko pripravimo tudi kosilo, saj je vsaki pravljici priložen ilustriran recept. Skuhate lahko kamiličen čaj, hruškov kompot, zelenjavno juho ali pa spečete kolačke.
Samo pazite, da vam na knjigo ne pade jajce, saj bomo v tem primeru knjižničarke malce slabe volje.
Še druga dela avtorice :
· Detektivka Zofija
· Kamen v žepu (nominacija za nagrado Desetnica)
· Knjižni tat
· Črepinje v garaži
· Ukradena redovalnica
· Miška in veter (slovensko priznanje Hinka Smrekarja)
· Naježene prigode (najbolj primerna slikanica za obdaritev novorojenčkov)
· Polonca in prijatelji (nominacija za najlepšo slikanico)
· Zelena jopica (nagrada za najboljšo ekološko slikanico)
· Zajec Emil na počitnicah (prevod v angleški jezik)
Pripravila: Anja Ravnikar v sodelovanju s Tatjano Kokalj
Fotografija: Tatjana Kokalj