Arhiv glavnih razstav

Med obrti, katerih poklici se počasi poslavljajo oziroma umikajo, lahko uvrstimo tudi ščetarstvo. Dejavnost, kateremu osnova je poklic ščetarja, se ukvarja z izdelovanjem raznovrstnih ščetk, krtač, omel, čopičev in drugih podobnih izdelkov, narejenih iz naravnih in umetnih materialov za potrebe človekove osebne in splošne uporabe ter uporabe v različnih gospodarskih dejavnostih in panogah. Z ozirom na način proizvodnje je ščetarstvo znano kot domača dejavnost, obrt in industrija. Med večjimi ščetarskimi obrtnimi delavnicami na Slovenskem, ki je v času svojega največjega razvoja pred drugo svetovno vojno zaposlovala tudi več deset delavcev in presegala običajno obrtno proizvodnjo, je bila Tovarna ščetk in čopičev bratov Naglič v Šmarci pri Kamniku. Delo in sposobnosti treh Nagličevih rodov so bili osnova za uspešno delovanje takrat vodilne ščetarske tovarne pri nas, ki je dajala kruh številnim šmarskim in drugim delavcem in njihovim družinam. Za obdobje največjega razcveta tovarne lahko štejemo čas od leta 1930 do 1935. V tem času je bilo v tovarni v posameznih letih zaposlenih od petintrideset do štirideset delavcev. 

Brata Naglič sta s svojim konceptom nadgradila očetovo poslovno usmeritev in uresničila sodoben poslovno tehnični koncept poslovanja ter s tem  pripeljala svoje podjetje v sam vrh slovenskega ščetarstva med svetovnima vojnama.

Vplivala sta na razvoj ščetarstva v kamniški regiji, saj so mnogi ščetarji pri njiju iskali strokovno in drugo pomoč, na primer kupovali so lesne polizdelke in na Nagličevih strojih za svoje izdelke opravljali določene tehnološke postopke. Nadaljnjo rast podjetja so ustavile vojne razmere, podjetništvu nenaklonjeni časi po letu 1950 in sprememba družbenega sistema pa so vplivali, da so Nagličeve razlastninili. Nepremičnine povezane z Nagličevo  ščetarsko dejavnostjo so jim bile odvzete in  tako se je podjetje počasi nagibalo k svojemu zatonu in leta 1964 so v zemljiški knjigi Nagliči zadnjikrat omenjeni kot lastniki.  

Vabljeni k ogledu!