Ob odprtju prostorov nove knjižnice je priložnost tudi zato, da se spomnimo vseh velikih duhov naše umetnosti, vseh tistih, ki so bili in so še svoje najgloblje občutke, svoje vizije, svoja videnja sveta deliti z nami.
Številni umetniki pa bi nam mnogokdaj ostali skriti, neznani in tuji, če bi ne imeli možnosti, da jih spoznamo, da se nekje srečamo z njihovimi deli, z njihovo ustvarjalnostjo.

Prvo, najbolj osnovno vlogo pri tem imajo knjižnice. Vsa spoznanja človeštva se skrivajo v knjigah in knjižnicah. Neprecenljivi zakladi, do katerih imamo dostop vsi.

Skorajda idealni pogoji, v katerih bo od danes naprej – po zaslugi vseh, ki imajo resnično radi ljudi in jim je mar zanje – delovala mengeška knjižnica, vabijo k še večjemu obisku, k še večjemu odkrivanju neodkritega.
Zgodovina knjižničarstva v našem okolju ima bogato tradicijo. Knjižničarji smo tisti, ki umetnost, kulturo in civilizacijske dosežke nasploh skušamo čimbolj približati vsem in vsakomur. Knjižničarji smo tisti, ki se trudimo, da bi spoznanja, misli, glasba, likovne stvaritve naših prednikov in sodobnikov ne ostali neznani in tuji, ampak blizu vsem. 

Takole pravi citat: skrivnost je v knjigi, knjiga je skrivnost. Vsak dan bolj sem prepričana v njegovo resničnost, saj knjiga kljub vsemu, kar je že bilo povedano, ostaja skrivnost, hkrati pa nam ob branju razkriva in odkriva nove svetove,  svetove domišljije, znanja, modrosti, spomina.

Vemo, da se noben otrok ne nauči brati zato, da bi nekoč prebiral romane velikih avtorjev in užival ob verzih slavnih pesnikov, ampak zgolj zato, da bi laže razumel in obvladoval svet okoli sebe.

Branje je tisto, pri katerem je drugačnost zaželena, kjer se najlažje vživljamo v druge, kjer na najmanj boleč način spoznavamo krivice, kjer se lahko najbolj sproščamo.

Knjižnica pa je tisti prostor, kjer do knjig in branja najlaže pridemo. Je prostor neštetih možnosti za vse in vsakogar, ne pomeni konca in je vedno znova nedokončana zgodba, saj se potrebe prebivalcev, torej naših obiskovalcev neprenehoma spreminjajo, razvijajo, dograjujejo.

Danes je knjižnica prav gotovo v ponos celotni občini. Predstavlja ogledalo uspešnosti in sodelovanja med številnimi ljudmi.

Premajhne prostore stare knjižnice je dnevno obiskovalo tudi 100 ljudi. Je eno najbolj obiskanih kulturnih središč v občini. Letno si naši obiskovalci izposodijo več kot 25 tisoč enot. Pričakujemo, da bosta obisk in izposoja naraščala.

V novih prostorih se bodo ljudje lahko srečevali, izmenjavali mnenja, si kmalu ogledovali razstave; nekateri bodo tukaj študirali, drugi pa iskali gradivo, ki jim bo doma napolnilo duha ali jih sprostilo.

Mi se bomo trudili, da bo knjižnica ostala kraj prijaznih ljudi, prostor, kamor se bodo ljudje lahko zatekli ob napornih dnevih; prostor, ki bo še naprej ponujal sprostitev in druženje; prostor, ki bo pomagal ohranjati in dograjevati našo identiteto, našo kulturno podobo.

Verjamem, da bo knjižnica postala lokalno središče kulture in zabave ter bo zagotavljala temelje za učenje od najnežnejših otroških let do starosti.
Bistvenega pomena za nemoteno delo knjižnice so računalniški in komunikacijski sistem, "srce knjižnice pa smo knjižničarji".
Ljudje ne bomo zatajili, verjamemo, da bo delovala tudi tehnika.

Unescov manifest o splošnih knjižnicah temelji na prepričanju, da splošna knjižnica omogoča samostojno sprejemanje odločitev in kulturni razvoj tako posameznika kot socialnih skupin.

Storitve splošne  knjižnice so na voljo uporabnikom po načelu enakega
dostopa vsakomur ne glede na starost, raso, spol, vero, narodno pripadnost, jezik ali socialni položaj.

Težišče storitev knjižnice je v vestnem izpolnjevanju  ključnih nalog, vezanih na informacije, pismenost, izobraževanje in kulturo: