Prilagodi stran slabovidnim uporabnikom Prilagodi stran dislektikom Ravnilo

Navigacija

Zgodovina

Knjižnica Nepolitičnega izobraževalnega društva Trzin

Leta 1925 sta Ivana Habjan in njen sin Cveto darovala kar nekaj svojih knjig, ki so bile osnova za knjižnico Nepolitičnega izobraževalnega društva Trzin. Ker pa je bilo knjig za knjižnico še premalo, so jih zbirali tudi po hišah in jih nato dali knjigovezu Ravbarju v Črnuče v vezavo. Knjige so kasneje kupovali tudi z denarjem od izposojnine. Naročeni so bili na vse knjižne zbirke, kupovali pa so jih tudi v antikvarjatu v Ljubljani.l Prvih šest let je bila knjižnica v šoli, knjige pa je sposojalo učiteljstvo. Z dograditvijo društvenega doma je knjižnica dobila prostor v garderobi. Takrat je bilo v knjižnici 353 knjig, njihovo število pa se je z leti večalo. Prva knjižničarka v novi knjižnici je bila Marjana Sicherl, poročena Ručigaj. Knjižnica je bila odprta ob nedeljah dopoldne. Knjižnica je vsebovala tudi dramska dela. Število knjig se je kmalu povečalo na okoli tisoč.

Okupator je tako kot povsod drugod hotel najprej uničiti knjižnico, vendar se mu v Trzinu ni povsem posrečilo, saj je takratna knjižničarka Marjana Ručigaj s pomočjo Slavka Strmoleta in Franca Ručigaja ponoči iz knjižnice odstranila 115 najboljših knjig in pesmaric. Da zaradi hišnih preizkav ne bi imela težav, je knjige razdelila po hišah. Po okupaciji so bile vse te knjige vrnjene v novo knjižnico.

Prosvetna knjižnica

Jeseni leta 1951, ko je bil pri prosvetnem domu dograjen prizidek, je v pisarni kmetijske zadruge dobila prostor tudi omara s knjigami, v glavnem iz predvojne knjižnice. V letu 1953 se je Prosvetna knjižnica v Trzinu povečala za 30 knjig. Po knjigah je najbolj posegala šolska mladina. Kmetijska zadruga je leta 1955 dala knjižnici 15.000 dinarjev za nakup predsesetih knjig. V prizidku prosvetnega doma, imenovanega tudi zadružni dom, je v letu 1958 svojo sobo dobila tudi knjižnica, ki je že imela 400 knjig. Mladinci so leta 1967 z denarjem, ki so ga dobili od nabiralne akcije, kupili 30 knjig Karla Maya.

V letu 1973 je skrb za knjižnico prevzela Majda Ipavec. Žal je bilo bralcev iz leta v leto manj in zanimanje za domačo knjižnico vedno manjše. Nekaj knjig se je celo izgubilo, oziroma jih bralci niso vrnili.

Krajani so do izgradnje nove knjižnice v Trzinu leta 2004 obiskovali bodisi knjižnico v Mengšu, bodisi knjižnico v Domžalah.

(Urška Rovšek, Knjižnična dejavnost od Trzina do Trojan, 2001, str. 27 – 29)

Krajevna Knjižnica Tineta Orla Trzin

19. decembra 2004 je bila v Trzinu uradna otvoritev novega Centra družbenih dejavnosti imenovana po velikem trzinskem rojaku, znanem ljubljanskem županu Ivanu Hribarju.

V tem centru je nove prostore dobila tudi knjižnica. Uradna otvoritev je bila 16. februarja 2004. Občinski svet je sprejel sklep, da na pobudo UO PD Onger Trzin novo knjižnico poimenuje po profesorju Tinetu Orlu. Otvoritve sta se udeležili tudi Orlova žena in vnukinja Nina Orel.

Kdo je bil Tine Orel?

Tine Orel se je rodil 9.2.1913 v Trzinu.

Bil je publicist, urednik in organizator planinstva. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slavistike. Od leta 1938 je poučeval na gimnaziji v Celju. Od leta 1948 pa do leta 1962 je bil na omenjeni gimnaziji tudi ravnatelj.

V letih od 1965 do 1969 je bil ravnatelj Zavoda za prosvetno in predagoško službo v Ljubljani, nato pa pedagoški svetovalec Zavoda republike Slovenije za šolstvo.

Zaslužen je tudi kot urednik Planinskega vestnika, ki ga je vsebinsko in oblikovno prenovil, ter ga dvignil na zavidljivo raven.

Dobil je Bloudkovo nagrado.

Še več podatkov in zanimivosti o Tinetu Orlu, pa si lahko preberete na spletni strani Planinskega društva Onger Trzin.